Igrajte to napeto dvo-urno grozljivko o spuščanju v pekel s kavljo

Idols of Ash na prvi pogled izgleda kot še ena low‑poly grozljivka v prvi osebi, a se v igranju bolj obnaša kot plezalna igra. Srečam brezimenskega protagonista ob ustju brezna brez dna in moram doseči njegovo dno. Sprva padam s police na polico kot v vsaki igri iz prve osebe — kot bi padal v vodnjak ali v notranjost ogromnega drevesa — vendar igra pogosto vzbuja ponavljajočo se Miyazakijevo motiviko pri FromSoftu: previdno toneš v prepad, ki se, bolj ko greš navzdol, še širi. Vzdušje je melanholično in zamegljeno, dokler ne preide v srhljivo grozo. Osrednji mehanik je kavlina (grappling hook): prikleneš se tam, kjer stojiš, da se spustiš do omejitve vrvi, ali skočiš in med padcem zagrabiš površino. Lahko se zamahuješ, da pridobiš zamah za dolge skoke. Učil sem se počasi; gibanje postane bolj tekoče in izrazno, čim več ga uporabljaš. Nato se je od zgoraj prikazala ogormna stonoga in me prepolovila — konec igre.